Pod Gorjance spet me vleče,
med Dolenjce, ki pojo
in vinograde zoreče
v griču za vasjo.
Mimo brajde grem dišeče
na uhojeno stezo,
ki po mejah skrita teče
v mojo zidan’co.
Kdor pojde z menoj, da bo trto obral
in sladkega grozdja naprešal,
mu sladke črnine od zida bom dal,
zvrhan do roba bokal.
Kdor pojde z menoj, ko Martinov bo dan,
pri mizi morda bo opešal,
ko gosko Martinovo bo nasmejan
ugnati se trudil zaman.
Pod Gorjance spet me vleče,
med Dolenjce, ki pojo
in vinograde zoreče
v griču za vasjo.
Tam klopotec mi klepeče
in me vabi v klet hladno,
kjer bom našel kanček sreče
in lepo mi bo.