Nebo ujeto nad zemljo v svoj neskončni čas,
med zvezdami preliva se kot večnost in morje.
Ko v mrak noči bedita to z meglico čez obraz,
prižiga zvezde, ki žare z večernih ur do dne.
Ozri v nebo se kdaj, ko utihne ptice glas.
Tja v tisoč zvezd, ki noči so v okras
pripete rahlo na tančico, ki je ni,
utripajo vso noč, ko vse že spi.
Zlato nasuje se v nebo, ko tiho se znoči
in zvezde iz daljav bleste do zarje jutranje.
Miru oaze iščejo po nebu naj oči
in kraj do polja, kjer srce bo umirilo se.
Prižgana lučka ta je vsakomur od nas,
ugasne pa, ko se izpolni čas.
Usode zvezda, ki življenju šteje dni,
kot biserno oko z neba žari.