Ko sem harmoniko prvič na rame dal,
kot kopanj sem obstal, srečen sem se smehljal.
S prsti sem božal jo, kot da je iz zlata,
saj iz nje je prišla mi nebesna muzika.
Ko sem odkrival nje mali čarobni svet,
so razlezle se mi ustnice v nasmeh.
V duši sem poiskal skrite sledi neba,
da podarjal ljudem bi prgišče upanja.
Glasba, ki vre iz srca,
je moj čarobni svet,
v duši svoj dom ima,
raste kot majski cvet.
Glasba, ki vre iz srca,
je kot odmev z neba,
saj vse ljudi poveže
prav na vseh straneh sveta.
Sreča je takšna stvar, da je nebeški dar,
v množici našel sem si dekle kot iz sanj.
Skupaj z družinico v glasbi uživamo,
saj imamo srčno radi vsi Slovenijo.