Mrak zagrnil je gladino,
svetle zvezde zažare,
tih odsev miglja v valovih,
ki o srečo mi šume.
Daleč šir je mesto belo,
kjer se okenca bleste,
deklica še čaka name,
njej podaril sem srce.
Le zapihaj, vetrič z juga,
da napnejo jadra se,
da čimprej v pristan domači
s svojo barko vrnem se.
Ko zbledele bodo zvezde,
zarja morje pozlati,
tam v pristanu bom domačem
gledal modre ji oči.