Po bližnjici tam za vasjo,
prihajal oče je,
se vrača proti domu,
ko sonce vstaja že.
A misel ga predrami spet,
je sinu dvajset let,
nocoj mu bo povedal,
zaupal mu želje.
Naš dom ohrani sinko moj,
da v miru bom zaspal,
ko mene več na svet ne bo,
naj reže plug zemljo.
Očetu sin obljubo dal,
in zemljo je oral,
zdaj dom in polje še živi,
očeta pa več ni.
Vse težje stopa po stezi
in misli težke so,
le kdo obdelal bo zemljo,
tam gori za vasjo.