Ko šofer gre na pot, dolgo se poslavlja,
ženkici da poljub, z mam’co se pozdravlja.
Ko pa spet svoj volan v rokah drži,
prerojen v beli svet z radostjo hiti.
Ko šofer gor in dol klance premaguje,
všeč so mu vsi ljudje, vse navade tuje.
A najbolj je vesel lepe štoparke
in zvečer v krčmici brhke kelnarce.
Ko šofer gre domov, žvižga si prešerne,
vsepovsod je lepo, a doma najlepše.
Ko naspi brez skrbi se ob ženkici,
v žilah mu spet zavre potepuška kri.
Šofer je potepuh,
cesta mu je kot drugi dom,
prav nobeden ni od muh,
korenjak je vsepovsod.
Šofer je potepuh,
dobrega povsod srca,
ni bogat, nikoli suh,
vsak zato ga rad ima.