V tihih nočeh, kadar zaspi vsa narava,
prek starih streh viža na tiho priplava.
Vroče želje z njo iz srca prikipijo,
tebi, dekle, vse so namenjene.
Noč za nočjo piše srce melodije,
čustva lahno v glasbo sanjavo prelije.
Z jutrom morda vse bo v pozabo utonilo,
sredi srca pa le spomin ostal.
Le zaigraj še moj godec sanjavi,
s svojo mi glasbo polepšaš noči.
Srca bolečine prav nežno pozdravi
vsaka mi viža, ki godeš jo ti.
Leta teko. Koliko viž so rodila?.
Tudi zato godca boš vedno ljubila.
Tisoč besed je za ljubezen premalo,
mladih je let glasba najlepši dar.
Le zaigraj še moj godec sanjavi,
daleč je jutro in z njim novi dan.
Morda se takrat po rosni bo travi
k tebi vrnilo dekle tvojih sanj.