Hiša, s slamo krita, kliče me:
Pod obronke hribov vrni se,
kjer se razcvete na pomlad resje,
kjer blesti kot prt se bel češnjev vrt.
Za gozdovi skrita, skromna, tiha vsa,
vedno draga si mi le bila.
Hiša, s slamo krita, ljubi dom,
v njej mi stekla zibka je nekoč.
Rada spomnim se drage mamice,
ko z njo peli smo na večer lepo.
Na otroštvo slika tamkaj čaka me,
vse po starem še domače je.
Hiša, s slamo krita, pravi mi,
ne pozabi nikdar na svoj mir,
iz ognjišča se kot nekdaj kadi,
vabi me nazaj v srečne mlade dni.
Zmeraj bolj me mika in mi šepeta:
Vsak na svetu le en dom ima!