Tja, čez Suhokranjske griče,
po izhojenih poteh,
tja, med stare kmečke hiše
zopet vleče me na potep.
Kjer v domači krčmi srečaš
se z prijaznimi ljudmi,
marsik’tera tam vaška zgodba oživi.
Tu je smeh, tu je veselje,
vendar trdo se živi,
tu je kamen, tu so želje
o kaj boljši prihodnosti.
Tu so gmajne, tu so njive
in seno lepo diši,
po dolini pa reka Krka žubori.
Rad imam ta kraški, Suhokranjski svet,
s cerkvicami po vasicah in vrheh.
Rad imam vinograde in zidan’ce,
kjer odmeva ljudska pesem od gore.