Kadar se vrnem v domače kraje,
v duši začutim moč slovenskih korenin,
bele planine, pisane dobrave,
ljubki domovi se blestijo sred dolin.
Kadar spet stopim med najdražje svoje,
dušo poboža mi najlepših dni spomin,
pesem domača v srcu mi zapoje,
znova počutim se kot kralj vrh planin.
Srečen sem, ker vedno čaka me doma,
biser sveta – pravljična Slovenija,
od vseh ljudi spoštovana in ljubljena,
dragi moj dom – pravljična Slovenija.
Ko poletim domov s srebrno ptico,
vedno zajoče mi od sreče spet srce.
Ko pred očmi zagledam domačijo,
znova v trenutku je pozabljeno gorje.