Žarek poljubil je mokra tla,
ko brez skrbi sem ob reki šla,
tiho sem s pticami žvižgala
in svet odmislila.
Tok vodil moje srce bo tja,
kjer srečna bom, polna upanja.
Reka sijoča mi bo za zgled,
saj pušča svojo sled.
Sama bom strugo utirala,
na vso moč bom kolo poganjala
in čeprav težek prišel bo dan,
konec bo z zlatim soncem obsijan.
Zgodba življenja ni brez ovir,
a vsak si želi, da bi našel mir.
Reka sijoča mi je navdih,
saj umiri prepih.