Sredi noči, ob polnoči, zazvonil je telefon,
komaj sem odprl oči. Le kdo me zdaj budi?
Je v slušalki nežen glas potiho vprašal me:
“Le zakaj te ni nocoj, zakaj več nisi moj?”
“Zveza prava ni, dekle,” takoj sem rekel ji,
“za fantom škoda jokat je, če več ne ljubi te.
Tudi meni je težko, ko sam zvečer grem spat,
a verjemi, da bi rad šel k tebi vasovat.”
Napačna zveza bila je kriva,
da sva se midva zaljubila.
Zdaj ni več sama, nič več ne kliče,
pri njej zdaj spančkam vse noči.