Douga lejta vre nazaj j blu taku,
nej blu soudu, ma use glih j blu lepu.
Kje pod uaknu smo se dejli,
pa smo babam kej zapejli,
tm pa tm smo kšno zvlejkli na senu.
En buat pa sm najdu tako, da jo nej,
usje se jasnu spounem, ku da blu bi zdej.
Mrsi kej j ustvaru Buh,
samu malu takih nug,
take rejs še nejsm vidu nigdr prej.
Ku na jesn u dolini
sva ležala u frmentini,
spuada se j sam od sjebe uapnu knuaf,
tist buat lušnu sva se mejla,
kukr čjšpa je cvetejla,
bla je gruaznu lejpa, jst sm biu ku gruaf.
U frmentin me pjelu j usk drugi dan,
žj po ceumi puli biu j popeštan.
Cejla vas je žje krčala,
ku usje njive sva zuarala,
u frmentini preživejla sm mladust!