Ko sivo jutro v dan meglen prebuja zopet se,
poslušam petje zgodnjih ptic, naprej želi srce.
Po rosni stezi stopam sam, krepak je moj korak,
za sabo puščam mestni smog, v dolini siv oblak.
Najraje kar sam tja gor se podam,
kjer gorski spokojni je svet.
V nahrbtniku šilce domač’ga imam,
pozdravi ob poti me cvet.
Najraje kar sam tja gor se podam,
tam blizu sem sonca, neba,
tam najdem svoj mir, tišino lovim
v objemu slovenskih gora.
Na vrhu se pogled moj spet razlije do morja,
od belih sem planik prevzet, ki so tam gor doma.
Ko pot v dolino se začne, zvečer ugaša dan,
a kmalu se vrnem se v rebri, svoboden jaz sem tam.