Tam ob gozdu nad vasico
majhna hišica stoji.
V njej prebiva stara mama,
sama je na stare dni.
Tiho žena se zamisli
tja v minule davne dni,
ko z možem in otroci
skupaj srečni so bili.
Sreča jih je izvabila,
drug za drugim so odšli.
On, ki bil ji je opora,
mnogo let že v grobu spi.
Pet otrok je oskrbela,
jih pošteno vzgajala,
zdaj pa sama je ostala,
ko pomoč bi rabila.
Solze starka si obriše,
porojene iz gorja.
Dobro ve, da nehvaležnost
pač plačilo je sveta.