Julika, Hanzek bila sta mloda,
soseda verna sta si bilo.
Krave sta pasla, gor sta vküp rasla,
strašno zalübila sta se obo.
Enkrat poleti v mesečni noči,
k Juliki Hanzek v vojs je pač ša.
Lojtro je vzeja, gor se povzpeja,
trka na okno pa Juliko zva.
Okna bla mala, lojtra pa krotka,
Julika droga k tebi želi.
Gor ga je vlekla, skoro ga slekla,
bija je žmečjiš kak kakšen štepen.
Tak sta šüšjala, no, se mantrala,
bila sta mokra, čista, obo.
Lojtra se strla, dol se podrla,
v gnojšnci spoder hladila se sta.
Tralala …