Čeprav se delaš, da ni res,
se spogleduješ z mano ves večer,
prebujaš v meni nori ples,
vzpodbujaš divji moj nemir.
Čeprav drugače govoriš,
ti nisi kamenitega srca,
samo priznati se bojiš,
da rada z mano bi bila.
Ta noč je prekratka, moja mala,
veliko prekratka, da bi spala
in ti si presladka, moja mala,
da sama bi v postelji ostala.
Ta noč je prekratka, moja mala,
da ne bi se malo poigrala
in ti si presladka, moja mala,
da ne bi poljubov sto mi dala.
Tako, po malem, si ves čas
podpihovala strast, ki v meni tli,
hotela, da pospremim te,
ker te je vedno strah v temi.
Zdaj v roki stiskaš ključ od vrat
in praviš, naj kar grem, ker moraš spat,
v očeh pa ogenj ti gori,
ki mi drugače govori.