Skromna vsa, a prijazna je hišica naša,
tam bila, kjer so tekla otroštva mi leta.
Lep spomin mi ostal je na to domačijo,
vsak se sin rad je vračal v njen objem.
Lani spet obiskal sem najmlajšega brata,
novi svet za vasjo sem domačo ugledal.
Kjer bilo je nekoč naše toplo zavetje,
kar tako, hladen dom zgradil si je.
Kje hiša si mila iz moje mladosti?
Je s tabo odšel zadnji moj lep spomin.
Zdaj le še gomila, kjer mati počiva,
je kraj, kamor vrača zgubljeni se sin.
Sam ne vem, kaj naj dragemu bratu sploh rečem,
raje grem tja na vas, kjer me kdo še poznal bo.
Sam sedim sredi vrveža novih obrazov
in krotim grenko solzo v očeh.