Spominjam se še hiške ‘z lesa,
pred njo pa mogočna je lipa bila,
ko bil sem otrok, zahajal sem rad
se v senčico njeno igrat.
Prav dobro še vem kako zadiši,
ko babica vzela je kruh iz peči
in pesmi, ki jih prepeval je ded,
na misel prišle so mi spet.
Lipa spet cveti
kakor tiste dni,
vendar ni nikogar več,
ki obral bi cvet dišeč.
Misel zaboli
o minljivosti,
njeno cvetje vzel bo čas,
prav tako kot nas.
Čeprav od takrat že mnogo je let,
po travnati poti tja stekel sem spet,
od daleč je vse bilo kot takrat,
ko bil sem še fant rosno mlad.
A okna brez rož, prag brez luči,
dimnik, ki ‘z njega se več ne kadi,
resničnost nazaj priklicali so
in mi orosili oko.