V rano jutro, ko sonce se prebuja,
se sam sprehajam, sence le lovim
in tebe iščem kot tujec mesto,
pri tebi najdem v srcu srečo svojo.
Ti pa ne vidiš in se ne obračaš,
potihem hodiš, skrivaš se, bežiš,
jaz pa kličem, kričim za tabo,
da ozreš se, k meni vrneš se.
Da bil bi celi tvoj svet,
brez tebe nočem živet’,
a ko zajočeš, stisnem te k sebi
in rečem: »Dobro je, prosim, ljubim te.«
Ker vse, kar čutim in vse, kar hočem,
brez tebe nočem živet’,
brez tebe nočem živet’,
nočem le živet’.