Naj Dolenjcu sonce sije, da mu grozdje dozori.
Naj Primorcu burja vleče, da se mu pršut suši.
Naj Gorenjcu dežek pada, suhe mošnje se boji.
Štajerska pa je navada, dobri so prijatelji.
Za vsakega naj sonce sije, vsem naj srečo Bog deli,
vsakemu ponudiš roko, če tolažbe si želi.
Za vsakega je košček zemlje, da nekoč prekrije te,
vsak ima podobo v duši, mati je rodila vse.
Naše vino je peneče, tu se toči hladni pir.
Reka Drava tiho teče, fantje pojejo zvečer.
Naša so dekleta lepa kot je roža vrh gore.
Jaz bom ljubil Korošico, njej bom dal, bom dal srce.