Sonce za hribom že vstaja,
veter skoz’ krošnje šumi,
žarek dekletu nagaja,
naj že odpre oči.
Čreda nestrpna jo čaka,
rada na pašo bi šla,
modro nebo brez oblaka
še ne obeta dežja.
Zvonci veselo cingljajo,
ko vrata staje odpre,
ptice v pozdrav šepetajo:
“Lep dober dan, dekle.”
Deklica gleda v dolino,
sonce ji boža lase,
med zadovoljno živino
srečno je njeno srce.
Včasih s sosednjega hriba
glasno zavriska pastir,
hitro, prehitro nagiba
zopet se dan v večer.
Ko bo prišla jesen,
treba bo dol s planine,
čredo odgnala bo deklica
v hladno naročje doline.
Ko bo prišla jesen,
skoraj na pragu zime,
z njo bo lepota in mir z višin
v sanjah najlepši spomin.