Vsak nov dan življenje piše
dolg roman, kjer konca ni.
V njem prepleta se veselje,
žalost tisočih ljudi.
Redkim v zibelko je dana
vsa radost tega sveta.
Mnogi v rani že mladosti
iščejo poti iz zla.
Sonce vsem enako sije,
žarke tople nam deli.
Vsem srce enako bije
in ljubezni si želi.
Če pa sreče ni v življenju,
ko si jo najbolj želiš,
ni radosti le v trpljenju,
dan za dnem tako živiš.
Če bi moč imel neskončno,
srečo, radost bi delil
vsem, ki gledajo nemočno,
kje bi kruha kos dobil.
Da bi vedeli, spoznali
in čutili kot ljudje,
da bi si lahko dejali:
»Srečno naše je srce!«