Zrem v nebo,
beli golobi poleteli so,
v svobodnem letu vetra srečni so,
v domove mir prinašajo.
Vsem ljudem,
kjer vladata sovraštvo in prepir,
tja prineso naj svetlo iskrico
ljubezni, večnega miru!
Upanja drobno vejico.
Vsak človek v miru naj živi!
Ljubezen druži naj ljudi!
Če ta nas svet prijazen bo za vse,
je prihodnost, upanje.
Takrat, ko človek se rodi,
začrtajo se mu poti, srce vzdrhti.
V življenju naj nikoli ne spozna
solz, gorja.
Zrem v nebo.
Vem, eno sonce greje vso zemjo.
A vsem ljudem po svetu ni lepo,
vsi takšne sreče nimajo.
Tam, kjer dan
v solzah začne se, sanje vse konča,
kjer laž povzoča žalost in gorja,
naj se dotaknejo srca
spet svetli žarki upanja.