Stoj, Marija, kam odhajaš,
koga puščaš za seboj?
Tvoje misli so rodile
vso pšenico mojih polj.
Tvoje slike in dlani
so kot bajke teh gozdov.
Čuj, Marija, slišiš pesmi,
pesmi iz najinih gradov?
Vse preveč nerodnih je poti,
poti do doma,
mnogo več, še mnogo več
jih gre od tam.
Vse preveč, preveč je teh postaj
v življenju dneva,
ko ta umre,
umreva midva z njim.