Pred davnimi sto in nekaj še leti
je Stvarnik nebeški pač hotel imeti
natančne podatke vseh svojih stvari
in izvedeti želje vseh svojih ljudi.
Na svet, ki takrat še pregrešno je izgledal,
poslal je poslance, jim tak’ zapovedal,
naj vsa naročila takoj izvrše
in grešnikom grehe takoj odpuste.
Ves svet komisija je ta prehodila
in grešnikom grehe je vse odpustila,
le tam pod Golico, kjer danes je raj,
zgodil se je čudež, povem vam, zakaj.
Laj, la laj la, laj …
Ob poti na trati je dekle sedelo,
jokalo je dekle in bridko ihtelo.
Sočutno svet’ Peter jo vpraša tedaj,
čemu, da se joče, pove naj, zakaj.
“Iskala sem rožic’, pa jih nisem dobila,
da venček bi spletla, ki sem ga izgubila.”
Sočutno svet’ Peter se nasmeji,
v naravo brez rož tako govori:
“Kol’kor se venčkov je tukaj izgubilo,
tol’ko narcis na tem hribu bo vzklilo.
Naj vsaka narcisa pomeni en greh,
ki tukaj se bil je zgodil na teh tleh.”
Laj, la laj la, laj …
Za glavo prijel se je mož komisije,
ker čudež največje je bil dimenzije.
Kjerkoli je hodil, kjerkoli je bil,
cvetočih ostankov devic je dobil.
Zato še dandanes hod’jo device
pod krinko izletov po te bele cvetlice
in trgajo, pulijo, brišejo sled,
da nad dejstvom tem groznim bi ne zgražal se svet.