Sonce se je obesilo na najnižjo vejo
pozno popoldne je in ti si lepa
žarek je obrisal še zadnji moker poljub
frizuro si popravljaš, ko me gledaš
v začudene oči.
Sraka v krošnji obira sosedo
danes je ona na vrsti za zgodbe
trava bo zvečer na najini strani
odeja za piknik je vedno premajhna
ker rada kaj dobrega spečeš.
Vedno te bom ljubil takšne kot si danes
tudi ko ne bom več začudeno gledal
tudi ko bo odeja postala prevelika
in ne bom več prislanjal ušesa na tire
ene stvari so pač večne
tako kot ta sraka nad nama
vedno te bom ljubil takšno kot si danes.
Tvoja koža mi nekaj šepeče
v tihih dolinah pozorno prisluhnem
kadar uho prislonim na tire
slišim kako prihajaš iz daljave
nema in srečna.