Sonce se je obesilo na najnižjo vejo,
pozno popoldne je in ti si lepa,
žarek je obrisal še zadnji moker poljub,
frizuro si popravljaš, ko me gledaš
v začudene oči.
Sraka v krošnji obira sosedo,
danes je ona na vrsti za zgodbe,
trava bo zvečer na najini strani,
odeja za piknik je vedno premajhna,
ker rada kaj dobrega spečeš.
Vedno te bom ljubil takšno, kot si danes,
tudi ko ne bom več začudeno gledal,
tudi ko bo odeja postala prevelika
in ne bom več prislanjal ušesa na tire.
Ene stvari so pač večne,
tako kot ta sraka nad nama,
vedno te bom ljubil takšno, kot si danes.
Tvoja koža mi nekaj šepeče,
v tihih dolinah pozorno prisluhnem,
kadar uho prislonim na tire,
slišim, kako prihajaš iz daljave
nema in srečna.