Po gorah grmi in bliska, fantič moj po polju vriska.
Žvižgaj, vriskaj ali poj, saj prideš k meni v vas nocoj.
Prišel ljubi je pod okno, rahlo trkal je na polkno.
“Vstani, ljuba, in odpri, saj že zadost’ spala si.”
Nič se nisem še naspala, ker me žalost je dajala.
Rekli so mi na uho, da našel si si ljubico.
“Ljuba, tega ne verjemi, raje nežno me objemi.
Tebe ljubim iz srca, saj ti si moja ljubica.”
Travo je zmočila rosa, a blazino drobna solza.
Fantič šel čez travnik bos, da bi ljudem se skrajšal nos.”