Dolgo je že od tega, odkar sem v tuji kraj odšla.
Sama sem in sreče ni, srce domov si želi.
Ko sonce tone tja za griče, čutim rodni dom, me kliče,
vem moja mama še ne spi, na pragu čaka, v noč strmi.
Nekoč, ko spet bo padel mrak, ko vsa narava bo zaspala.
Se vrnem na domači prag, doma za vedno bom ostala.
Tujina polna je lepot, a le eden rodni kraj.
In ko iskal boš sreče pot, le k njemu vrni se nazaj.
Ko včasih le čez praznike, v rojstni kraj spet vračam se,
se rosno mi oko zazre v prelepe griče Štajerske.