Ne znajdem se več v tem svetu laži,
še vedno iščem se v gneči ljudi.
Ustavljam čas, iščem večnost noči,
življenje teče mimo, nimam več moči.
Da se ga dotaknem in da ga živim,
rada imam trenutke, ki si jih želim.
Upanje skrito je v temi noči, moje sanje zaprtih oči.
Obraz poln mi je slanih solza, toplih kot so tihe kaplje dežja.
V mene seli se spet znani nemir, piše beseda na prazen papir.
Veter jih briše kot zvezde z neba, ostajam sama, brez vseh želja.
Noč spet toplo diši po dežju, čutim sence življenja na dnu,
veter išče pot, ki vodi iz vsega, a jaz ostajam sama brez vseh želja.
Brez vseh želja.