Dokler me ne bo izučilo, delau bom po svoje,
prenasau to sporočilo, da povem vam, kako je,
kdo je pravi, kdo je s tabo le, ko se grabi,
kdo liže jebene riti, ker zase ne ve se postavit,
uzami use, uzami to, kar mam,
ucasih želim si, da bi me popeljalo drugam!
Pa nimamo kam, v upanju se utapljam,
delam jebeni plan, kako iz tega zbežau bi stran,
nevidno srce joče po občutku,
sreče, ljubezni, use to zgubilo se u trenutku,
dam na papir, ker drugače ne znam, upraši me,
je to, kar hočem al ker mi izbire ne daš,
delam zase to, to je moj svet,
veš, poet sem, not u pesmi ujet,
hodim sam po tej poti spet in spet,
rad občutu bi sanje, a je u sanjah svet preklet!
Delam zase, delam to, kar rad mam,
gledam svoj svet, to, kar čuješ, dam vam,
jebeš moj svet, če tvoj ni kul, ti prav dam,
a gremo jih združit, nariši si nasmeh na obraz.
Dan za dnem ista zgodba, sežigam spomine,
nekaj boli me, a solze ne spustim, da mine,
trudim se, da zgubim ne, da ne padem na tla,
padu že 100x, vedno težje je ustat, brat,
glava na mestu, hočem žiu ostat, aaa,
ni te svobode, pa čeprau bi usak to rad!
Brez mej nebo je, shrani usak trenutek zlat,
občutek te naj te pelje vn iz tega, ker nočeš zaspat!
Iščem mir kot usak,
dej mi dim, brez orožja tu nisem vojak!
Psihopat, kako naj mam lajf sploh rad,
stopinje ne najdem, sled zakrita, ne morem je najt,
tle usakdanje je sranje, bolan je,
otrok nima kam več, pa pride do pizdarje!
To spoznanje, tle marsikoga sram je,
a mene boli kurac, s tem, kar mam, hodim dalje!