Kak’ je b’lo, rad spominjam se včasih,
v vesi smo b’li.
Klapa štajerska vse smo poznali,
kuj vkup smo šli.
Pa okoli smo ojgna se zbrali,
pejli v en glas.
Jive no goše so naše b’le,
b’le so dražje ko vsaki zaklad.
Tam, ki so oča mi rekli še:
»Da vejš, tu si doma!«
Špilaj, špilaj, stari moj muzikant,
naj se čuje harmonika,
naj se čuje, da Štajerc slavi.
Špilaj, daj, raztejgni meh srečnih dni,
ko smo pjebi še dedi b’li pri Prleki.
Tak’ ti pride, ko daleč si v svejti,
daleč in sam.
Tak’ ti pride, ko vejš, da je v klejti
sod že prodan.
Šau domu bi med dveri domače
kočo z lejsa,
stisno, objel bi domači svejt,
hribe, grabe, domače ljudi.
Tam, ki so oča mi rekli še:
»Da vejš, tu si doma!«