Včasih večkrat sem te peljal plesat,
stiskal k sebi sem te v množici, da te ne zgubim.
Včasih pred ljudmi sva se objela,
da bi vsakdo videl, da midva sva iz pravljice.
Včasih večkrat sem te čakal v temi,
ti govoril, da živeti več sam nikjer ne znam,
toda danes pa ne morem več verjeti niti sebi,
kakor veter mimo vseh ljudi le divjam.
Zaplešiva v soju sveče med spomine,
vsi trenutki so v življenju le enkrat,
sreča te samo obišče, potlej druge spet poišče,
toda vedi: Kakor včasih te rad imam!