Da v malem skriva se sreča,
so rekli vse gre tako.
Samota v dvoje je lepša vem,
a b’la sva le jaz in nebo.
Sem prosil tistega zgoraj,
da naj že nameni
še meni vsaj trenutek upanja.
Ponosen zdaj sem na to,
pa naj bo kar že bo,
skupaj greva naprej.
To je začarani krog,
pa naj bo kar že bo,
le da je nama lepo.
Saj nisem hotel veliko, veš,
a sem hvaležen za vse.
Kot, da narisal bi sliko sanj
in srečal res najlepše dekle.
Sva mikrokozmos v dvoje
in celo vesolje vrti se z nama,
ko ob meni je.
Od zdaj bo kakor igra,
življenje in pa midva,
trenutek večnosti ujameva.
Brez kril lahko letiva,
med zvezdami loviva,
saj le z njo dvigava se,
dvigava se višje,
daleč pod nebo.