Vsepovsod tišina, luna le bedi,
a v meni pa spomin po tebi še diši.
Vrnil si se k meni, pa pravljico ujel,
a še pred koncem zgodbe zopet si odšel.
Če znal bi brati moje misli,
vedel bi za vse laži, (vse laži)
ki mano so, ko tebe ni
in pravijo, da ne boli.
Ob tebi bi verjela, da morje nima dna,
da najina se mavrica nikoli ne konča.
Ob tebi bi zaspala, v sanjah plesala,
pela vse noči, dokler dež me ne zbudi.
Vsakič, ko se vrneš, ustavila bi čas,
pokrila bi s poljubi vsak pramen tvojih las.
Ko v jesen odideš, del mene ti sledi,
kot listje v vetru plava, a ne spregovori.
Če znal bi brati moje misli,
vedel bi za vse laži, (vse laži)
ki mano so, ko tebe ni
in pravijo, da ne boli.