Ko sem še kot deček radoveden bil,
večkrat v bližnjo cerkev sem s prijatelji šel.
Vedno sem se čudil, kaj ljudje tam počno.
Vse, kar vedel sem, je, da lepo pojo.
Aleluja, Bog, aleluja, moj Bog,
aleluja, Bog, aleluja, moj Bog,
aleluja, Bog, aleluja, moj Bog,
aleluja, Bog, aleluja.
Kar sem si zapomnil, je beseda ta,
aleluja, aleluja, aleluja.
Nisem vedel, kaj pomeni, toda rad sem jo imel,
kadar bil sem sam, na glas sem si zapel.
Aleluja, Bog, aleluja, moj Bog, …
Rad poslušam jazz in blues in črnski napev,
kjer beseda ta je kot zveneč odmev.
Zdaj sem s to besedo že domač postal
in kjerkoli že, sem v pesmi jo ubral.
Aleluja, Bog, aleluja, moj Bog, …
Nekdo mi je rekel, da beseda ta
rabi se, če hočeš reči slavi Boga.
Vprašal sem ga v šali, kaj bo Bog z menoj počel,
ker sem kot nevernik to besedo vedno pel.
Aleluja, Bog, aleluja, moj Bog, …
Rekel je, ko sprejmeš Kristusa v srce,
ta beseda da takrat drugačna je.
Ko je on končal, sem le nasmehnil se
in še enkrat sem zapel besede te.
Aleluja, Bog, aleluja, moj Bog, …
S časom, ko so leta mi minevala,
sem spoznal, kaj Kristus je, križ, biblija.
Bog me je poklical, ko sem bil na dnu pekla
in zato ker rešen sem, slavim Boga.