Je kralj, pr’jatu tvoj, okrogle mize,
ko vitezi jo zapuste.
Se sam v svoje gube zvija
in lastno lomi si srce.
Kje si, moj Merlin, ti čarovnik Čop?
Da z mislijo zajameš mojo moč.
Z besedo pravo skleneš nje obroč,
je vse, kar je nekoč, še zmorem skali vzeti meč,
nič več, zdaj si zapustil me še ti,
preveč boli, preveč boli, jemlje moči.
Živeti sam je že navada,
zaspati sam moja balada,
je zdaj še luč pobrala noč,
bo še kaj več usoda moja dala?
Tvoj grob naj moči moja kri,
da te ogreje in zbudi
ali pa zapojem stok noči
in tako pesem, ki je še ni.