Na hribčku onkraj potoka
ena mala hišica stoji,
v tej hišici pa nekdo joka,
v tej hišici pa nekdo spi.
Prebudi se, dekle moje,
prebudi se, dekle ti.
Ljubezen bova pila,
neskončno se ljubila
in srček na srčku bo.
Oj, kak’ si krasna ti, kako te rad jaz imam.
Objema tvojega si spet želim.
Poljuba tvojih ust pozabil nikdar ne bom,
objema tvojega si spet želim.
Ljubezen bova pila,
neskončno se ljubila
in srček na srčku bo.
Ti črni ciganček, še enkrat zapoj
mi žalostno pesmico, ki poješ jo.
Ti črni ciganček, še enkrat nocoj
igraj mi to pesmico pozabljeno.
Rad bi zapel s teboj, pa več ne znam,
sem žalosten in sam, ne grem več drugam.
Ti črni ciganček, še enkrat nocoj
igraj mi to pesmico pozabljeno.
Vsaka pomlad le en maj ima,
ko ljubezen zažari.
Dolgo sreča nam se ne smehlja,
kmalu žalost ji sledi.
Takrat mine vse trpljenje,
vedno slajše je življenje,
a slovesa časi so prišli,
morava ločiti se.
Reci mi še enkrat,
prej ko odideš,
pusti mi verjeti,
da zopet prideš.
Reci mi še enkrat,
da ti verjamem,
reci mi še enkrat,
da ljubiš me.
Danes sem prejel tvoje pismo, deklica,
in ne vem, če bi verjel, kar pišeš mi.
Zdaj konec je vsega in nikdar ne boš prišla
več v park, ki najin je, deklica.
Deklica, deklica, saj že veš,
da te neskončno rad imam.
In zakaj pišeš, naj pozabim vse,
ko pa veš, deklica, da ljubim te?
Deklica, deklica, saj že veš,
da te neskončno rad imam.
In zato vrni k meni se nocoj,
ves potrt v parku čakam, čakam te.