Adijo, Trbovlje, adijo,
zbogom, prijatelji!
Jaz odhajam v tujino, se mi že mudi,
kmalu vidimo se mi.
Dolga je pot na Trojane,
tam, kjer carina je.
Ko carinik me ustavi, me vpraša le,
kdaj zopet vrnem se.
Prijatelji, odhajam v tujino,
tja daleč v Savinjsko dolino.
Za praznik pa se vrnil bom domov
pod svoj domači krov.
V Savinjski je vse še po starem,
nihče za pijačo ne da.
Zato pa zdravi so vsi, za vas pa hmelj zori,
da žejni ne boste vi.
Srce mi bo spet zaigralo,
ko vračal se bom domov.
Ko zaslišal bom: »Mat’ kurja, dej mi za en pir!«
z vami bom vsak večer.