Listje, kot iz zlata, je padalo na tla,
med njimi topel veter je vel.
Kar mi je prinesel, vnelo je srce,
prišepnil mi tvoje je ime.
Ogenj lepšal je noč in dal obema moč,
da sva si podarila poljub.
En zvedni utrinek prižgal je vse strasti –
postala sva eno jaz in ti.
Kar je brez strasti, nima vrednosti,
a ljubezen vse spremeni.
Ko se ti zazdi, da sreča bledi,
se ne predaj, saj to je del poti.
Ljubezni ni preveč, zareže pa kot meč,
če kdo ti zlomi srečno srce.
Včasih boli te, noben ni brez skrbi,
še roža brez vode oveni.
Kar je brez strasti, nima vrednosti,
a ljubezen vse spremeni.
Ko se ti zazdi, da sreča bledi,
se ne predaj, saj to je del poti.
Midva pa zmoreva, imava upanje,
čez brezna sva zgradila si most.
Prav najina veza, kot skala trdna je,
vesel sem, da moje si dekle.
Želim, da čez leta še vedno skupaj bi
iskreno zrla si v oči.