Zvok dežja je kot glas, ki odšteva najin čas,
panično lovim v spomin tvoj lesket oči.
Moj pogum je kot prah, v tvojem srcu vidim strah,
zbirava moči, hladen veter je kralj noči.
Kaplja upanja čez rob neba
je nocoj napoj za oba.
Naj ta mrak skozi zrak ne pobarva tvoj korak,
naj na vseh poteh to slovo nosi tvoj nasmeh.
Zadnji ples dveh teles, kakor glasba iz nebes,
žalost se topi, na obzorju se že dani.
Tvoj pogled brez besed v meni riše večno sled,
kaže mi poti kot neviden dotik dlani.