Ko nebo vzame vse,
ko ostane le srce
in med nama tanka nit,
v njej je žarek sonca skrit.
Ni te več, a dobro vem,
z zvokom časa k tebi grem,
veter mi prinaša glas
in vidim tvoj obraz.
Ta ljubezen je kot katedrala,
v njej zdaj živim
v molitvi za oba.
Vsak spomin je kakor živa skala,
v sanjah gradim
pot do tebe, do neba.
Jutro tvoj nasmeh ima,
dan vsak tvoj pogled pozna,
zvezde tvoje so oči,
ko mi noč prižge luči.
Bog določa vse poti
od pekla do večnosti.
Vem, da bo čez tisoč let
naju združil spet.