Srček meni bije tika-taka,
ko na svoj’ga Jožeka jaz čakam.
Joža rad k sosedi mladi hodi,
boža jo in ji v srček trobi.
“Kolk’ ste luštni, mlada gospodična.
Rad sem z vami, ko tako ste mična.
Vam bi kupil velik prstan zlat,
moji stari babi pa dal bi štrik za vrat.”
Moj mali Joža sosedo boža,
sosedo boža in jo žgečka.
Doma pa jaz, uboga reva,
sama sedim in čakam ga.
Naj sosedi vsaka krava crkne,
hiša naj se ji nocoj zažge.
Kure vse naj traktor ji povozi,
hej, sosed, pazi pazi se.
Šla sem v cerkev in močno molila,
da bi Joža k meni vrnil se.
Sama sem se ga doma napila,
ko Joža spet sosedo božal je.
Moj mali Joža sosedo boža,
sosedo boža in jo žgečka.
Doma pa jaz, uboga reva,
sama sedim in čakam ga.
Kupla sem si kratko mini krilo,
da bi Joža spet me rad imel.
Pa sem shujšala za kakšno kilo,
on k sosedi spet zvečer je šel.
Žal nesreča nikdar ne počiva,
ko se Joža vračal je domov,
tam z neba je strela priletela
in dala mu je večni blagoslov.
Nič več moj Joža sosedo boža,
sosedo boža in jo žgečka.
Ker ga je strela nocoj vzela,
zdaj sem vdova žalostna.