Ko sem pomahal prvič v slovo,
nisem še vedel kako bo hudo.
Daleč od tebe, daleč od vseh,
v osami, pozabljam in tujih ljudeh.
Srce me vleče tja, tja kjer sem doma.
Prijatelji stari, kako je hudo,
ko daleč od doma iščeš roko.
Mama mi piše: vrni se, sin,
prinesi mi nagelj in rožmarin.
Spomnim se doma, tam je lepo.
Bog te obvaruj, prelepa vsa, ostani moja, Slovenija.
Najlepši biseri, moj rodni kraj, ljubim te za vekomaj.
Nikjer na tem svetu tako ne diši,
nikjer ne srečaš tako dobrih ljudi.
Nikjer ni prijat’lov, kot so doma,
nikjer ni deklet, pošten’ga srca.
Vračam se k tebi, moja Slovenija.