Po gostilnah je lazu, na ženske je plazu,
po blatu je gazu, a zdaj je umrl.
Ničesar ni znal, nikol ni lagal,
je dostkrat kozlal, a zdaj je umrl.
Laj, laj, laj …
Bil je poet, preklinjal je svet,
je hotu živet, a zdaj je umrl.
So ga pokopali, so malo žalvali,
se na sedmini nažgali, ker je umrl.
Laj, laj, laj …
Se vsak ga spominja, kadar preklinja,
saj res bil je svinja, ta, ki je umrl.
A čez kakšnih sto let bodo djali:
„Bil je velik poet, spremenu je svet, a žal moral umret!“
Laj, laj, laj …
Slavimo ga vsi, saj ga več ni.
Človek po smrti priznanje dobi.
Poeti, zdaj veste, kako se uspe:
vsak naj čimprej umre in slaven bo že! Al pa ne!