Kdo smehlja se nagajivo,
razigrano in igrivo,
z mehko roko čez obraz ti gre?
Kdo lahko prežene strah
in mračne misli odžene vstran,
ko dan za dnem kaj lepega pove?
Kdo te boža in ljubkuje,
rad ima in se huduje,
če do tebe grdi so ljudje?
Ona ona, ona ona, ona ona, ona to zna.
Ona ona, ona ona, ona ona, ona zna.
Kdo razume, potrpi,
če jezen si in govoriš stvari,
ki jih nikomur ne bi smel?
Kdo pozna te bolj kot sam
poznaš se in te sploh ni sram
povedati, kaj najbolj bi želel?
Kdo pomaha ti v slovo,
boji se zate in prizna:
hudo mi je, hudo, ker greš na pot.
Si kaj pozabil? še doda,
nato pa čaka te doma
in moli zate: Pazi nanj, Gospod.
Ona ona,…
Kdo smisel ti življenja da,
ker se z besedico Midva
na ustnicah prebujaš in zaspiš?
Omami te z ljubeznijo
tako zelo, da vse lepo je
in si sreče, srečen, ker živiš.
Kdo zada ti bolečino,
ko ti reče, da je mimo vse
in te kar samega pusti?
A v spominih še ostane,
dolgo ti zdaja rane,
ti v obup življenje spremeni.