Sem pršu u Ljublano,
sem mislu, da mi bo lepo.
Sem srečal punco mlado,
zalubu sem se v njo.
Pol leta sem se matral,
jo osvajal, pa je rekla “ne”.
O, ker jaz sem pač tak tip človeka,
ki nikoli nič mu ne uspe.
Ne ne, ne, ne ne, ne, ne, ne.
Sem vrgu se na študij,
sem mislu, da bo dobr šlo.
Sošolci so se trudli,
jaz trudu sem se prav tako.
So mimo bli izpiti,
drugim ratalo je, men pa ne.
Brez dnarja in stanovanja
sem mislu: Klošar bom postal.
Se navadu pijačvanja,
ponoči pa na klopci spal.
Zdržal sem le en mesec,
mi ni pasalo pit pa zeblo me je.
Sem mislu se obesit,
beda kriva je bila.
Ko sem že skoraj visu,
se vrv je utrgala.
A temu nihče se ne čudi,
ker vsak že dobro ve…
Sem v roke vzel kitaro,
da napisal bi pesmco.
Lepo nežno in globoko –
sami slište, kaj je ratalo.
A temu nihče se ne čudi,
saj vsak že dobro ve…
Sem trdno se odloču:
Za prav nič ne bom se več pehal.
Vse povrsti bom zamoču,
največji luzer bom postal.
Takrat se vse je obrnilo,
zdaj mi kot po maslu gre.