Danes nabral si bom želodec poln omame
in čakal, čakal, da objame me.
Odšla je ženska, za njo žalujem,
namest solza tolažbo potrebujem.
Potikam se iz oštarije v oštarijo,
jih tolk je, da od hoje noge me bolijo.
Pa kaj, če bom zapil kar celo plačo,
kaj mi bo dnar, jaz rabim dans pijačo.
En liter, dva litra, trije litri, pir in žganje.
Eks za ex ljubico, za ljubezen in za stare sanje.
In pijem, pijem, vse kar imajo,
zlijem vase, karkol mi dajo.
Pamet mi pravi: “Hej pazi malo!”
Srce pa: “Pij ga, četud te bo pobralo.”
Ves svet vrti, vrti se kot za stavo,
srce nabija mi alkohol v glavo.
A čutim, da v meni raste sila,
ne, ne žalost, ne boš me danes zvila.
Popolni temi se približujem,
le kje je ona, pijano se sprašujem.
Morda na Dunaju, morda v Parizu?
Oj delirij moj, vsaj ti si blizu.
Ko sem pijan, ne žalujem ne,
ko sem pijan žensk ne potrebujem, ne ne.
Utopim v želodcu svojo rano,
mi je vseeno, vseeno kaj bo z mano.