Hlastam po svetlobi,
grabim za vsak žarek,
sprijaznim se počasi,
da moram tu ostat’.
Vem, da pride jutro,
ko te spet lahko dočakam,
ti čakala boš moje roke,
do takrat ostajaš le moj zrak.
Poslušaj, kako vrši misel med drevesi,
pošiljam ti svoj krik, glasen, kot ni nikdar bil.
Čakam te na jugu, daleč nad samino,
kmalu bo spet noč in midva bedela z njo.
Pomiri me, pomiri me z resnico.
Pomiri me, pomiri me z resnico.
Zaščiti me, zaščiti me s tišino.
Zaščiti me, zaščiti me s tišino.
Človek moje sorte, vedno z optimizmom,
gledam na potek, zemlja se prenavlja.
Še bo časa za igro, midva sva otroka usode,
ta znova naju združi, do takrat ostajaš le moj zrak.